Celo svetila nama hoče izbrati tašča!

S partnerjem sva bila skupaj dve leti, ko sva se odločila, da se poročiva, prav tako pa sva istočasno pričela tudi z zidanjem svoje hiške. Kako drage so parcele v Sloveniji vsi vemo, zato sva se odločila, da postaviva hišo poleg hiše njegovih staršev, saj je bilo tam dejansko dovolj prostora. In to odločitev sem prav kmalu začela obžalovati. Medtem, ko s tastom in taščo prej nisem imela kaj veliko stika, se mi je sedaj zdelo, da se ju kar ne morem znebiti.osvetljava-svetila
Poudariti moram, da nisem nikoli verjela v stereotipe o taščah, ki se vtikajo v prav vse – sedaj pa že počasi začenjam verjeti, da je tudi moja prav takšna. Že ko smo razdelili parcelo, je namreč pričela z namigi, kako naj postaviva svojo hiško, kje bom lahko imela vrt, kje bodo pred hišo pristajale gredice z rožami, kako visoka naj bo ograja, da naju ne bodo motili sosedje na drugi strani … Ko sva začela zidati in je hiška enkrat v grobem stala, pa je postajalo vse hujše. Nasveti glede tega, kakšno kuhinjo naj izberem, kako naj imam v spalnici dovolj prostora, da bom lahko v njej še likala, kako naj poleg ploščic po tleh narediva tudi rob iz ploščic na steni, da se ne bo na njej poznalo, kadar bom brisala tla z mokro krpo …
verjetno se sprašujete, zakaj sem to prenašala. Enostavno – ker sva z možem kasneje vedno naredila tako, kot se je zdelo prav nama. No, me je pa razjezilo, ko se je začela vtikati v to, kakšna svetila bova kupila. Že dolgo nazaj sem si namreč ogledala posebna stenska svetila iz stekla v olivni in oranžni barvi, ki naj bi nekoliko poživila notranjost, v kateri bo večina stvari belih. A tašča je mimogrede opazila predračun in se zgrozila. Ni ji bilo jasno, da nameravava toliko plačati za svetila in povedala je, da lahko pomaga, saj njena prijateljica dela v trgovini z opremo za dom, kjer imajo čudovite svetilke. Zavrnila sem jo, a kljub temu me je čez nekaj dni v hiši pričakal kup škatel – niti v trgovino mi ni treba, ker je prijateljica uredila, da so tašči za domov posodili nekaj krasnih luči, ki si jih lahko pogledam, in so seveda precej cenejše od mojih …

Moram reči, da sem se komaj zadržala. Zdaj bo tašča odločala, kakšna svetila bom imela v svojem novem domu? Tokrat nisem čakala na moža, da me podpre, temveč sem ji z vso vljudnostjo, ki sem jo premogla, povedala, da sicer cenim njeno dobronamernost – a da gre za pomoč, ki je ne želim, in da bova z možem celo hišo uredila tako, kot bo všeč nama, ne pa njej.
Od takrat so minili trije tedni in ni še pomolila nosu na naše gradbišče. Ni mi vseeno, sem pa vesela, da se vsaj vtika ne več. Mož pa pravi, da se bo že »unesla« in nehala grdo gledati.

V isti kategoriji: